NACIONALISTIČNO

Zbral je blazen pogum, izlil svoja čustva na šolsko pročelje. Veliko srce v oranžni fluorescenčni barvi je bodlo mimoidoče v oči. Hladen tuš pa ni deloval na našega hišnika, ki bi moral že prvo sekundo, takoj ko si je zgodaj zjutraj opral zobe, sledove umetniškega iznajditelja prekriti z novo fasadno barvo.

Zgodba se kar naprej ponavlja, tarča je vedno enaka. Na frišno obarvan šolski zid. Zadnje čase je to najpopularnejši način bogatenja umetniškega obzorja. Nekateri so še posebej drzni nacionalistično usmerjeni razigrani pobalini.

Oni dan me je dijak, že na začetku šolske ure, zaskrbljeno vprašal: »Ste videli profesor, kaj so nam naredili?«, »kaj so naredili?«, »So nam vzeli Kosovo.« Malo sem debelo pogledal, a sem se na hitro zbral. Takoj sem pomislil na herojske zapise na naših pročeljih hiš. Kosovo Srbija, serbijan criminal gang, scg join the fami, v Kopru je to zakon, pa vi se jebte, assasina, … Prav gotovo je bil dijak eden od scenaristov, ki je sodeloval v nemoralnem svetu apatičnega nezadovoljstva. Pred težavami zapiramo oči, in sem sklenil, speljati mlin na drugo kolo. »Danes ne bomo govorili o politiki. Naredili bomo vajo, ki pa bo malo politično obarvana …«.

Srce je druga plat medalje, ki še dopušča zgornjo mejo tolerance uporniškega duh. Vse ostalo kaže, da je politični duh mladih upornikov le presegel dovoljeno. Prizaneseno ni bilo niti od Marije v nebo vzdigujoče pročelje spomeniške zgradbe poleg šole.

Da se pred šolo, nekaj dogaja kaže prisotnost policije, ki si občasno ogleda prizorišče. Vendar mladi barabini, se vse preveč zavedajo svojih v glavo vcepljenih pravic. Policaju hitro pokažejo svojo golo rit, saj imajo svoje pravice lepo pošlihtane po predalčkih. Češ, kaj mi pa morejo.

Ker hišnik ni opravil svojega dela, je umetnik dodal piko na i.