STIK Z NARAVO

STIK Z NARAVO


Vedel sem da se bo nekaj zgodilo. Imel sem težke noge od celotedenskega jutranjega teka. Kot ponavadi, takoj na začetku presenetim divjega zajca v Bordonovem vinogradu. Urno steče na drugo stran vinograda. To pa je bil tudi znak za preplah skupini črnih kosov, ki so se panično razkropili na vse konce bližjega gozda. Med letom so čivkali svojo opozorilno pesem, in glasno opozarjali svoje tovariše.

Na mehki peščeni poti, sem vsake toliko časa opazil odtis šape večjega psa. Lastnik psa me je danes nekoliko prehitel in je odšel na sprehod po poti že zgodaj zjutraj. Kot običajno sem tekel na Kaštelir le, da sem se danes izognil Golemu hribu in zavil desno, kjer sem oni dan opazoval srno. Stala je nepremično, strmela na drugo stran goščave. Previdno je oprezala, nekje v bližini se je klatil jelen in se grozeče oglašal. Pred menoj se je dogajalo ženitveno posvetovanje, moj neprevidni korak je zmotil njuno idilo. Skok ali dva, in hitro je izginila med borovci.

Ne vem koliko krat sem pretekel to pot. Le kup kamenja, zloženega na vrhu hriba, bi znalo odgovoriti na postavljeno vprašanje. Vsak vzpon na hrib, je bil zaznamovan z novim dva do tri kilogramskim kamnom, pobran nekje med potjo v dolini. Številka ni majhna, piramida je iz dneva v dan višja.

Vendar do danes nisem opazil, da je v goščavo speljana ozka pot. Na začetku je kazalo, da tu še ni stopila človeška noga. Mogočni bori, so se bohotili med različnim zelenjem. Tu in tam je v sotesko s težavo prodiral droben žarek in osvetljeval v sapici zibajoče listje. Svetloba je meglo prebadala krošnje dreves in pustila drobno svetlikajočo lise na bujnem rastju.

Imel sem tisti občutek, občutek kot da nekaj iščem. Radovedno sem ogledoval. nedotaknjeno moč narave. V meni se je premaknilo, vse bolj je bilo podobno tistemu poznanemu dogajanju, ko sem nekaj iskal po hiši, in me je vedno pognalo na wc. Stiskal sem ritni mišici, vendar vse skupaj ni kaj dosti pomagalo.

Spomnil sem se na obdobje, ko sem za vsakim grmom imel skrito plastenko napolnjeno z vodo. Nikoli nisem vedel, v katerem trenutku me bo zgrabilo. Ponavadi, me je že pri tretjem kilometru prijelo. Kot po indijski navadi s steklenico v roki, stran od poti, za prvi grm na olajšanje. Toda danes steklenice ni bilo v bližini, začutil sem da vlak prihaja na peron. Morda se je že zgodilo, v sekundi ali dveh, pomislim je že prepozno. Na hitro potegnem vse skupaj dol, pa ne da imam že umazane spodnje hlače. Uf, gate so čiste. Kar se da hitro počepnem, v trenutku je trpljenja konec.

Oziram se naokoli, je mogoče v bližini kakšen košček papirja? Vse zaman, papirja v tej gosti hosti ni, malo naprej opazim malo večje liste grmovja, toda predaleč je. V moji bližini na dosegu rok so le drobni listki vejice, ki je komaj začelo rasti, v mračnem delu mojega kraljestva.

Bilo bi veliko bolj enostavno, če bi imel gladko dojenčkovo rit. Vendar, moja je stara in poraščena. Stvar se nekoliko zaplete, če ti vse skupaj visi na dolgih nitkah. Z vodo enostavno rešiš problem, kaj pa če vode ni, in si želiš kljub vsemu ostati čist. Možgani bliskovito mislijo naprej, odtrgam drobno listje in z njimi potegnem po zadnjem delu in se tako rešim nekaj nesnage. Prvi prvem potegu, mi na roki ostane nekaj madežev. Vendar ko to naredim še nekajkrat je bila roka že dobro »usrana«. Blagor tistim, ki to umetnost dobro obvladajo s prsti. Kako obrisati roko? Pomislim, morda jo obrišem ob tla, nikjer ne najdem pravega mesta. V mislih zakolnem, in se obrišem v od potu mokre gate. Vendar roka je še kar naprej vabljivo dišala.

Včeraj je močno deževalo, morala bi biti nekje kakšna luža. Toda ne, vsa voda je odtekla v dolino. Porozni apnenec, ji je dobrohotno ustvaril pot v svojo notranjost.

V trenutku panike, se na pogači že zbirajo prve mesarske muhe. Kakšna spretnost, ni minilo niti minuta in muhe so zavohale, njim tako vabljivi vonj. Pred mano je čakalo podrobno raziskovanje soteske, toda v takem trenutku, kaj več kot opazovanje muh si nisem privoščil. Odločim se tek nadaljevati proti domu. Med tekom me zasledujejo več ali manj znani reptili in opteriksi. Zamahujem z rokami, več ali manj neuspešno, da bi nekoliko odgnal zasledovalce. Vse skupaj ni dosti zaleglo. Od daleč v odsevu sonca zasveti moje upanje. Obilno deževje je le pustilo svoje sledove. Občutek umazanosti rok, sem spral v motni blatni vodi.

ŠTURKI

Dekani

V mislih se vračam v otroštvo, gledam vaške perice, ki perejo perilo ob potoku. Čisto in belo je, z rokami drgnejo po hrapavi površini, z ogromno kocko mila namilijo in zopet, znova in znova drgnejo. Ja, tako so si nekoč naše ženske v vasi krvavo služile kruh. Potem so na glavi nosile »žehto« v Trst, tam pobrale novo umazano perilo. In pranje so ponavljale iz dneva v dan.

Takrat je bila voda kristalno čista, brez bojazni si jo lahko pil. Minilo je že kar nekaj let, voda v Potoku še ni nikoli usahnila. Dan današnje dni smo jo še vedno pili, bila je dovolj čista, da še ni nihče imel želodčnih težav.

grison_sturki.JPG

Ponavadi kakšno uro tekam po bližnjih Dekanskih hribih, na koncu se vedno ustavim na Šturki. Mrzla voda iz Potoka mi ravno prav »ofriša« obraz in žejna usta.

Danes je sodu izbilo dno, voda je imela okus po olju. Nekdo od sovaščanov je v bližini izvira malomarno izlil staro olje (moje mnenje). Seveda sem onesnaževanje takoj prijavil na Policijo.

V bližini je nekdo naredil jamo za popravljanje avtomobilov oziroma tovornjakov. Ne vem, mogoče je bil tu izvor malomarnosti? Vsekakor objekt ne sodi na to mesto, lahko se zgodi delovna nesreča in tekočina iz vozila, prosto odteče v Potok.

grison_jama.JPG

ČISTA LOPATA

Dekani

Čas je za čisto okolico, oziroma po vzoru Slovenske politike, čas za čisto lopato.

Če želimo v resnici očistiti našo okolico nesnage, je potrebno začeti čistiti najprej pri sebi.

grison_dvorisce.JPG

Nekatere »korte« v vasi so izredno neprivlačne in zanemarjene. Čeprav imamo v Dekanih vsakoletno akcijo čiščenja, odvoz kosovnega matirala, ostajajo dvorišča leta za letom, okrašena z odsluženimi kosi bele tehnike. Da o nametani neuporabni krami niti ne govorim.

grison_prepovedano.JPG

A to še zdaleč ni vse, vedno znova se rojevajo novi kupi smetišč, ki mečejo slabo luč na vse ostale prebivalce naše vasi. Nobenega dvoma ni, da med nami živijo »smrduhi«, ki »zasvinjajo« vse kar se »zasvinjati« da.

grison_smeti.JPG

ŠTURKI

Dekani

V mislih se vračam v otroštvo, gledam vaške perice, ki perejo perilo ob potoku. Čisto in belo je, z rokami drgnejo po hrapavi površini, z ogromno kocko mila namilijo in zopet, znova in znova drgnejo. Ja, tako so si nekoč naše ženske v vasi krvavo služile kruh. Potem so na glavi nosile »žehto« v Trst, tam pobrale novo umazano perilo. In pranje so ponavljale iz dneva v dan.

Takrat je bila voda kristalno čista, brez bojazni si jo lahko pil. Minilo je že kar nekaj let, voda v Potoku še ni nikoli usahnila. Dan današnje dni smo jo še vedno pili, bila je dovolj čista, da še ni nihče imel želodčnih težav.



Ponavadi kakšno uro tekam po bližnjih Dekanskih hribih, na koncu se vedno ustavim na Šturki. Mrzla voda iz Potoka mi ravno prav »ofriša« obraz in žejna usta.

Danes je sodu izbilo dno, voda je imela okus po olju. Nekdo od sovaščanov je v bližini izvira malomarno izlil staro olje (moje mnenje). Seveda sem onesnaževanje takoj prijavil na Policijo.

V bližini je nekdo naredil jamo za popravljanje avtomobilov oziroma tovornjakov. Ne vem, mogoče je bil tu izvor malomarnosti? Vsekakor objekt ne sodi na to mesto, lahko se zgodi delovna nesreča in tekočina iz vozila, prosto odteče v Potok.


[Dodaj na del.icio.us]

ŽE PRED ENIM LETOM SHODILA

Že od nekdaj rad tečem. Tek je trenutno moj stil športnega življenja. Ponavadi tečem ne glede na vremenske okoliščine. Moj prvi cilj je tek na najvišjo točko v bližnji okolici Dekanov. Po gozdni poti mimo nogometnega igrišča na Goli hrib (217 m). Ter nato nadaljujem pot na Kaštelir (214 m). Na vrhu za trenutek postanem in se razgledam proti vasi.

Koper

Odpre se čudovit razgled vse do Piranskega zavila in Kopra.

Včasih si vzamem čas, usedem se na mizo in poslušam petje ptic. Mir me napolni z posebno energijo. Tako še lahkotneje pridem v dolino.

Kaštelir

Danes, na moje razočaranje, miza, ki mi je bila kot orodje za meditacijo je izginila neznano kam.

Na vrhu Kaštelirja

ZEMLJA UMIRA

Življenjski prostor človeka se iz dneva v dan krči, vedno manjši je. Partija šaha med človekom in naravo je danes v pat poziciji. Z trdnostjo bi lahko prisegel, da bo tekma z naravo izgubljena. Glede na mačehovsko obnašanje velikih velemojstrov, je lahko izid tekme pod vprašanjem. Ostane nam samo še upanje, in koliko časa se bo agonija še nadaljevala. Lahko z novimi pravili globalizacijske igre, dosežemo in ohranimo človeštvo pri življenju? Era je sicer zaznamovana z znanjem in novimi dosežki.

Ti dosežki so posledice kapitala in težnja po čim večjem zaslužku. Pri tem bogati zapirajo vrata in probleme globalizacije pometajo pod predpražnik. V bistvu pa problem globalizacije in njihove napovedi ne prinašajo nobenih velikih izzivov. Lahko bi dejal da kot šolarčki zaostajamo v razredu.

Kaj več kot podeljevanje okoljevarstvenih nagrad, naše človeštvo pač ne zmore.

V enem človeškem življenju, naj bi temperatura poskočila na okroglih xxx °C. Kdo je odgovoren za to obdobje posledic? Prav gotovo to ni mali človek. In danes naj bi ta mali človek reševal svetovno krizo globalizacije. On naj bi bil kriv, da zemlja umira in postaja truplo. Ta mali človek naj bi sledil črednemu nagonu politike. Politiki pa še naprej ščitijo bogatune, da še naprej serjejo in zastrupljajo naš modri planet. Lepo vas prosim ne dopustite politikom, da bodo še naprej odločali o tako pomembni stvari, kot je obstoj človeštva. V svetovno in našo politiko so vmešani bogati, oni imajo v rokah škarje in platno. Imajo denar in moč, vendar kljub vsemu ne storijo nič kaj konkretnega. Problem globalizacije je problem bogate družbe. Posledice napak človeka je še možno popraviti. Redki so bogataši, ki bi se upali spopasti z naravo. Za to igro človek potrebuje veliko denarja. Pa ga bo dobil? Mogoče bi zalegla grožnja: »Zasežimo bogatim denar«, in začnimo z njim graditi boljše življenje. Z njihovim denarjem lahko rešimo modri planet.

Izrabljene fraze, ki pa ne odražajo resnične situacije so samo še boj za dober politični stolček. Pojdimo od besed k dejanju. Čeprav bo to samo kapljica za čisti ocean.

Vendar ne, problem bogate družbe bomo reševali zdaj vsi kar nas leze in gre tu na zemlji. Ločevali bomo odpadke, varčno ravnali z vodo, varčevali z energijo, …

KAR STOPIL BI SE

Dekani

Hipec nazaj, me je pozdravila hčerka moje velecenjene sestrične Marije. Dobronamerni, nepoučeni opazovalec bi si mislil, »saj to ni nič takega.« Pa je. To pomeni, da imamo kljub vsemu v vasi demokracijo, ki se ne meni za mnenje vaščanov, ki prepovedujejo pozdravljanje skreganih ljudi med seboj in se poslužujejo policijskih metod iz obdobja mračnega socializma. Sedaj lahko končno v blogu narišem črto in spremenim mnenje mišljenja ljudi, da danes vidijo svet bolj veselo in razigrano.

Mogoče bi za ta primer sicer lahko zatrdil, da je bil včasih vzrok še ne dovolj razvita liberalna demokracija, da bi lahko z mojo skromno logiko razrešili to protislovje. Ali pa gre tu za obraten pojav, liberalne demokracije, ki je bil v vasi v resnici vse preveč črnogled.

Zato imam danes, namesto nekdanjih zbeganih Mussolinijevih govorov zavajanja javnosti bolj umirjen glas, ki me bo prepričal, da kapitalizem le ni tako slab. Pa čeprav za vsako ceno, ne glede na žrtve in milijon lačne in brezpravne raje.

»Ni jih tako malo, ki so na lahek način v vsega nekaj letih prišli do bogastva, ki ga ne morejo zapraviti do konca svojih dni - Najbolj razvpit tajkun je zagotovo Boško Šrot, katerega premoženje naj bi bilo večje od v premoženja njegovega someščana Mirka Tuša - Tudi Zoran Jankovič, Herman Rigelnik in Bojan Petan sodijo na seznam novodobnih tajkunov - Vse druži, da so bolj ali manj povezani z zloglasnim Kučanovim Forumom 21 – Tudi Boško Šrot se je lani poleti na enem od hrvaških otokov sestal z nekdanjim predsednikom države in le malokdo verjame, da sta bili temi njunih pogovorov le vreme in cvetoče morje.«

Prav božansko je poslušati, da na Zemlji še obstaja raj. Tam se je ustavil čas, obstaja blagovna menjava prvinski ljudje so neizmerno srečni.

P.S. Ni mi vseeno, to morate okusiti, prav gotovo se boste očistili negativnih stvari.