STIK Z NARAVO

STIK Z NARAVO


Vedel sem da se bo nekaj zgodilo. Imel sem težke noge od celotedenskega jutranjega teka. Kot ponavadi, takoj na začetku presenetim divjega zajca v Bordonovem vinogradu. Urno steče na drugo stran vinograda. To pa je bil tudi znak za preplah skupini črnih kosov, ki so se panično razkropili na vse konce bližjega gozda. Med letom so čivkali svojo opozorilno pesem, in glasno opozarjali svoje tovariše.

Na mehki peščeni poti, sem vsake toliko časa opazil odtis šape večjega psa. Lastnik psa me je danes nekoliko prehitel in je odšel na sprehod po poti že zgodaj zjutraj. Kot običajno sem tekel na Kaštelir le, da sem se danes izognil Golemu hribu in zavil desno, kjer sem oni dan opazoval srno. Stala je nepremično, strmela na drugo stran goščave. Previdno je oprezala, nekje v bližini se je klatil jelen in se grozeče oglašal. Pred menoj se je dogajalo ženitveno posvetovanje, moj neprevidni korak je zmotil njuno idilo. Skok ali dva, in hitro je izginila med borovci.

Ne vem koliko krat sem pretekel to pot. Le kup kamenja, zloženega na vrhu hriba, bi znalo odgovoriti na postavljeno vprašanje. Vsak vzpon na hrib, je bil zaznamovan z novim dva do tri kilogramskim kamnom, pobran nekje med potjo v dolini. Številka ni majhna, piramida je iz dneva v dan višja.

Vendar do danes nisem opazil, da je v goščavo speljana ozka pot. Na začetku je kazalo, da tu še ni stopila človeška noga. Mogočni bori, so se bohotili med različnim zelenjem. Tu in tam je v sotesko s težavo prodiral droben žarek in osvetljeval v sapici zibajoče listje. Svetloba je meglo prebadala krošnje dreves in pustila drobno svetlikajočo lise na bujnem rastju.

Imel sem tisti občutek, občutek kot da nekaj iščem. Radovedno sem ogledoval. nedotaknjeno moč narave. V meni se je premaknilo, vse bolj je bilo podobno tistemu poznanemu dogajanju, ko sem nekaj iskal po hiši, in me je vedno pognalo na wc. Stiskal sem ritni mišici, vendar vse skupaj ni kaj dosti pomagalo.

Spomnil sem se na obdobje, ko sem za vsakim grmom imel skrito plastenko napolnjeno z vodo. Nikoli nisem vedel, v katerem trenutku me bo zgrabilo. Ponavadi, me je že pri tretjem kilometru prijelo. Kot po indijski navadi s steklenico v roki, stran od poti, za prvi grm na olajšanje. Toda danes steklenice ni bilo v bližini, začutil sem da vlak prihaja na peron. Morda se je že zgodilo, v sekundi ali dveh, pomislim je že prepozno. Na hitro potegnem vse skupaj dol, pa ne da imam že umazane spodnje hlače. Uf, gate so čiste. Kar se da hitro počepnem, v trenutku je trpljenja konec.

Oziram se naokoli, je mogoče v bližini kakšen košček papirja? Vse zaman, papirja v tej gosti hosti ni, malo naprej opazim malo večje liste grmovja, toda predaleč je. V moji bližini na dosegu rok so le drobni listki vejice, ki je komaj začelo rasti, v mračnem delu mojega kraljestva.

Bilo bi veliko bolj enostavno, če bi imel gladko dojenčkovo rit. Vendar, moja je stara in poraščena. Stvar se nekoliko zaplete, če ti vse skupaj visi na dolgih nitkah. Z vodo enostavno rešiš problem, kaj pa če vode ni, in si želiš kljub vsemu ostati čist. Možgani bliskovito mislijo naprej, odtrgam drobno listje in z njimi potegnem po zadnjem delu in se tako rešim nekaj nesnage. Prvi prvem potegu, mi na roki ostane nekaj madežev. Vendar ko to naredim še nekajkrat je bila roka že dobro »usrana«. Blagor tistim, ki to umetnost dobro obvladajo s prsti. Kako obrisati roko? Pomislim, morda jo obrišem ob tla, nikjer ne najdem pravega mesta. V mislih zakolnem, in se obrišem v od potu mokre gate. Vendar roka je še kar naprej vabljivo dišala.

Včeraj je močno deževalo, morala bi biti nekje kakšna luža. Toda ne, vsa voda je odtekla v dolino. Porozni apnenec, ji je dobrohotno ustvaril pot v svojo notranjost.

V trenutku panike, se na pogači že zbirajo prve mesarske muhe. Kakšna spretnost, ni minilo niti minuta in muhe so zavohale, njim tako vabljivi vonj. Pred mano je čakalo podrobno raziskovanje soteske, toda v takem trenutku, kaj več kot opazovanje muh si nisem privoščil. Odločim se tek nadaljevati proti domu. Med tekom me zasledujejo več ali manj znani reptili in opteriksi. Zamahujem z rokami, več ali manj neuspešno, da bi nekoliko odgnal zasledovalce. Vse skupaj ni dosti zaleglo. Od daleč v odsevu sonca zasveti moje upanje. Obilno deževje je le pustilo svoje sledove. Občutek umazanosti rok, sem spral v motni blatni vodi.

ŠTURKI

Dekani

V mislih se vračam v otroštvo, gledam vaške perice, ki perejo perilo ob potoku. Čisto in belo je, z rokami drgnejo po hrapavi površini, z ogromno kocko mila namilijo in zopet, znova in znova drgnejo. Ja, tako so si nekoč naše ženske v vasi krvavo služile kruh. Potem so na glavi nosile »žehto« v Trst, tam pobrale novo umazano perilo. In pranje so ponavljale iz dneva v dan.

Takrat je bila voda kristalno čista, brez bojazni si jo lahko pil. Minilo je že kar nekaj let, voda v Potoku še ni nikoli usahnila. Dan današnje dni smo jo še vedno pili, bila je dovolj čista, da še ni nihče imel želodčnih težav.

grison_sturki.JPG

Ponavadi kakšno uro tekam po bližnjih Dekanskih hribih, na koncu se vedno ustavim na Šturki. Mrzla voda iz Potoka mi ravno prav »ofriša« obraz in žejna usta.

Danes je sodu izbilo dno, voda je imela okus po olju. Nekdo od sovaščanov je v bližini izvira malomarno izlil staro olje (moje mnenje). Seveda sem onesnaževanje takoj prijavil na Policijo.

V bližini je nekdo naredil jamo za popravljanje avtomobilov oziroma tovornjakov. Ne vem, mogoče je bil tu izvor malomarnosti? Vsekakor objekt ne sodi na to mesto, lahko se zgodi delovna nesreča in tekočina iz vozila, prosto odteče v Potok.

grison_jama.JPG

ČISTA LOPATA

Dekani

Čas je za čisto okolico, oziroma po vzoru Slovenske politike, čas za čisto lopato.

Če želimo v resnici očistiti našo okolico nesnage, je potrebno začeti čistiti najprej pri sebi.

grison_dvorisce.JPG

Nekatere »korte« v vasi so izredno neprivlačne in zanemarjene. Čeprav imamo v Dekanih vsakoletno akcijo čiščenja, odvoz kosovnega matirala, ostajajo dvorišča leta za letom, okrašena z odsluženimi kosi bele tehnike. Da o nametani neuporabni krami niti ne govorim.

grison_prepovedano.JPG

A to še zdaleč ni vse, vedno znova se rojevajo novi kupi smetišč, ki mečejo slabo luč na vse ostale prebivalce naše vasi. Nobenega dvoma ni, da med nami živijo »smrduhi«, ki »zasvinjajo« vse kar se »zasvinjati« da.

grison_smeti.JPG

ŠTURKI

Dekani

V mislih se vračam v otroštvo, gledam vaške perice, ki perejo perilo ob potoku. Čisto in belo je, z rokami drgnejo po hrapavi površini, z ogromno kocko mila namilijo in zopet, znova in znova drgnejo. Ja, tako so si nekoč naše ženske v vasi krvavo služile kruh. Potem so na glavi nosile »žehto« v Trst, tam pobrale novo umazano perilo. In pranje so ponavljale iz dneva v dan.

Takrat je bila voda kristalno čista, brez bojazni si jo lahko pil. Minilo je že kar nekaj let, voda v Potoku še ni nikoli usahnila. Dan današnje dni smo jo še vedno pili, bila je dovolj čista, da še ni nihče imel želodčnih težav.



Ponavadi kakšno uro tekam po bližnjih Dekanskih hribih, na koncu se vedno ustavim na Šturki. Mrzla voda iz Potoka mi ravno prav »ofriša« obraz in žejna usta.

Danes je sodu izbilo dno, voda je imela okus po olju. Nekdo od sovaščanov je v bližini izvira malomarno izlil staro olje (moje mnenje). Seveda sem onesnaževanje takoj prijavil na Policijo.

V bližini je nekdo naredil jamo za popravljanje avtomobilov oziroma tovornjakov. Ne vem, mogoče je bil tu izvor malomarnosti? Vsekakor objekt ne sodi na to mesto, lahko se zgodi delovna nesreča in tekočina iz vozila, prosto odteče v Potok.


[Dodaj na del.icio.us]